Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

1920 x 1280_SPLET DOBRE ZGODBE_SEPTEMBER_2024-TI IN JAZ

Kje naj najdem prijatelja?

Človek je družabno bitje. To je dejstvo. Če hočemo biti srečni, se moramo počutiti sprejete, ljubljene, biti moramo del skupnosti.

Znanstvene raziskave celo kažejo, da je občutek osamljenosti tako nezdrav, kot če bi pokadili petnajst cigaret na dan. Toda kljub temu je vse več ljudi osamljenih, tudi najstnikov.

Ker prijatelji ne rastejo na drevesu, niti jih ne moreš kupiti po spletu. In ker nas običajno nihče ne nauči, kako in kje naj iščemo prijatelje, niti nam pri tem ne pomaga.

Tak kot si, si v redu

Vzpostavljanje stikov in vzdrževanje odnosov je veščina, ki se je naučimo z opazovanjem, vaja pa dela mojstra. Nekateri so po značaju bolj družabni, odprti in usmerjeni navzven, drugi pa smo tišji, bolj sramežljivi in usmerjeni navznoter. Toda to za iskanje pravih prijateljev v resnici ni pomembno. Vsi lahko najdemo človeka, s komer se bomo lahko družili, pogovarjali, zabavali in ki mu bomo lahko zaupali. Iskren, globok odnos namreč nima zveze s popularnostjo, glasnostjo in opaznostjo. Lahko sta sicer človeka v odnosu taka (ali je tak eden od njiju), ampak to še ne pomeni, da bo zaradi tega njuno prijateljstvo trdnejše ali boljše. Pravi prijatelj te mora sprejemati takega, kot si. 

To, kar počneš, je zanimivo

Večinoma sklepamo prijateljstva na osnovi skupnih interesov. Recimo, da oba zanima nogomet ali hiphop ali klekljanje ali poslušanje k-popa. Zato so super okolja, kjer lahko najdeš prijatelje, interesne dejavnosti. Pravzaprav velja takole: vrstnike, s katerimi bi se lahko spoprijateljili, najpogosteje najdemo tam, kjer se počutimo najbolj domače. To so lahko razred, šola, krožek, zunajšolska dejavnost, športno igrišče, knjižnica, park, soseska, združenje oboževalcev neke glasbene skupine, računalniške igrice ipd. 

Koristen »kraj« za »druženje« je lahko tudi splet, recimo spletne klepetalnice in družabna omrežja, ampak pozor, tam je treba biti previden: morda ljudje niso tisto, za kar se izdajajo. Nič ne more nadomestiti pristnega osebnega stika, saj človeka lahko zares spoznamo šele, če opazujemo, kako govori in se vede. 

V živo lažje opazimo, ali se kdo pretvarja, kot če poznamo samo njegovo ime, morda samo vzdevek, in vidimo nekaj fotografij. Naj velja pravilo: zaupaj samo tistim, ki jih spoznaš tudi v živo. In nikoli nikomur ne izdajaj osebnih podatkov, če mu ne zaupaš enako kot samemu sebi. 

To, da si tih, je okej

Ni nujno, da si morata biti dva, ki hočeta biti prijatelja, v vsem podobna. Pravzaprav je včasih še bolje, če si nista, ker se potem lahko drug od drugega učita in so pogovori zanimivejši. Dovolj je, da imata vsaj kaj skupnega (nogomet, klekljanje, učiteljico za matematiko …). Včasih je dobra iztočnica že to, da sta oba tiha in imata težave s sklepanjem prijateljstev. Občutek, da nas nihče ne opazi in ne razume, je namreč bistveno bolj razširjen, kot bi si mislili, samo da večini ne piše na obrazu, da se tako počutijo. Velikokrat pomislim, kako hitro bi se rešil problem z osamljenostjo, če bi vsi, ki imajo občutek, da nikjer ne najdejo prijatelja, dvignili roke, da se »pofočkajo«, in bi se potem začeli družiti med sabo. Res so vsepovsod, samo oči je treba odpreti.
Pogosto so kot prijatelji najbolj zaželeni ljudje, ki veljajo za najbolj kul, priljubljene, zabavne, najbolje oblečene oziroma so sploh in oh. Prepričani smo, da bomo tudi mi postali bolj kul, priljubljeni (ipd. ipd.), če bomo zanimivi nekomu z vrha družbene lestvice. Toda odnos, v katerem eden določa vrednost drugega, ni enakopraven, kar je osnovni pogoj za BFF-jevstvo. To ne pomeni, da izjemno kul ljudje ne morejo biti pravi prijatelji, problem pa nastane, če se začne eden podrejati drugemu ali če se drugi počuti večvrednega oziroma če je prijateljstvo puhlo in brez vsebine (če se dva nimata o čem pogovarjati). 

Vsebina je pomembnejša od embalaže.

Vredno se je potruditi

Pogosto zmotno mislimo, da so najboljše tiste reči, ki se zgodijo spontano, »kot da so nam usojene«. Ampak človek seveda ne more zadeti na loteriji, če niti srečke ne kupi! Ali kot pravi lep slovenski pregovor: brez muje se še čevelj ne obuje. Če nas kdo zanima, pokažimo zanimanje. Začnimo pogovor, lahko tudi s kakšno »brezvezno« pripombo v stilu »kako je danes vroče« ali »a je bila tudi pri vas matematika tako dolgočasna« ali »se lahko pridružim igranju nogometa« ali »mi posodiš svinčnik« ali »o, a ti tudi bereš Pil?« Z besedami in vedenjem nakažimo, da nismo ljudomrzneži, ki zvečer izvajajo vudu na nič hudega slutečih vrstnikih, ampak prijazni najstniki, ki jih zanima vse sorte. 

Če bo odziv dober (če sogovornik odgovori), lahko pogovor nadaljujemo. Običajno najlažje prebijemo led z vprašanji – večina ljudi rada govori o sebi, o tem kaj počnejo, kaj jih zanima, o čem razmišljajo, zato je to super iztočnica. (Na primer: »imaš raje poletje ali zimo?« ali »imaš rad matematiko?« ali »za kateri klub navijaš?« ali »imaš vedno tako lepo ošiljene svinčnike?« ali »kaj v Pilu ti je najbolj všeč?«) 

Skušajmo pa se, vsaj na začetku, izogibati monologom, zlasti o sebi. Nič ne ubije komunikacije bolj kot zaverovanost vase, pametovanje, pokroviteljski odnos oziroma popis življenjskih travm od prapradedka do danes – kadar komunicirata (najmanj) dva, morata (najmanj) oba sodelovati enakovredno. Obenem odsvetujem pretvarjanje, da si nekaj, kar nisi: ne laži, ne napihuj in ne pretiravaj. Takšne prevare so izjemno prozorne, takšna prijateljstva pa kratkega veka.

Previdnost velja

Po prvem stiku gre lahko odnos v dve smeri: lahko se krepi ali razpade. V prvi minuti in na prvi pogled je tako rekoč nemogoče predvideti, katera bo obveljala (razen če ste jasnovidni). 

Najbolj trdni odnosi se tkejo počasi, nit za nitjo, in so nazadnje tako trpežni, da jih zlepa ne uničiš, tudi če grejo čez prenekatero preizkušnjo (kar običajno grejo). 

Pogovori so sprva splošni, in ko se prepričamo, da je nekdo vreden našega zaupanja, postajajo vse bolj osebni in zaupni. Nikoli se ne smemo vreči v vodo, če prej ne preverimo, kako globoka je – in enako velja za prijateljstvo. Skočimo šele, ko bomo menili, da bo pristanek varen. (Toda po drugi strani ne cincajmo večno na robu bazena, ker nas grabi strah. Tisti pljusk, ko presekamo gladino, kot da smo delfini, je neprecenljiv.) 

Različnost nas bogati

Velja pa še eno opozorilo: nobeno prijateljstvo ne more preživeti brez strpnosti in prilagajanja. Prej smo rekli, da te mora prijatelj sprejeti takega, kot si – ampak enako velja zate. Tudi ti sprejmi prijatelja točno takega, kot je, z vsemi lastnostmi, ki so ti všeč, in tistimi, ki so ti manj. Prijateljev ne spreminjamo in uklanjamo po svoji volji. 

Treba je vzeti v zakup, da ne bo zmeraj vse po naše. Da bo treba sklepati kompromise. 

Fino je tudi razumeti, če ima prijatelj slab dan, in mu odpuščati napake, če se zanje opraviči in niso usodne. Pa tudi mi se moramo znati opravičiti, če kaj naredimo narobe. 

Če nas kaj moti, to izrazimo tako, da ne bomo nikogar užalili. Pogovarjajmo se. Izmenjujmo mnenja. Ampak spoštljivo, strpno, razumevajoče. V prijateljstvu je treba znati govoriti in poslušati. Šele potem bo odnos lahko postal trden, neuničljiv in zdrav. Kot bi pojedli petnajst jabolk ali odtekli petnajst krogov po igrišču!  

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji > 

Pil naslovnica september 24 1100 px
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu